Kaj če bi na vzgojo in izobraževanje naših rojencev gledali kot na vedo o vodenju otrok in ne prenosu znanja.

Že Platon je bil prepričan, da znanja ne moremo posredovati drugim ter da le vsak posamezniak lahko sam pride do svojega znanja. Naloga učitelja pa je ta, da ga na tej poti usmerja. Če tako razumemo vzgojo ugotovimo, da le-ta ni prenos znanja iz glave v glavo, temveč gre za »zaobračanje pogleda«, radikalno spremembo človekovega pogleda na svet.

Platonova pot, ki ga je vodila do znanja, je bila čisto drugačna kot smo je danes vajeni. Takratni učitelji so bili modreci, katerih naloga je bila spretno postavljanje vprašanj svojim učencem, ki so jih vodila do premišljenih odgovorov.

S pomočjo vodenja z vprašanji, spodbujamo k razvijanju kritičnega mišljenja. Pomembno je da se ljudje naučimo, da ni pomembno zgolj imeti mnenje, temveč predvsem vedeti zakaj imamo takšno mnenje. Filovzgoja ali filozofski način vzgoje, nas torej zmerom napeljuje k temu, da iščemo razloge za svoja prepričanja. Uči nas kulturno in produktivno izmenjati misli, tudi ko se ne strinjamo in spremeniti naša mnenja (v kolikor se izkaže da so napačna).