Včasih otroke označimo za nerodne, ko pa bi se globje zazrli v njihov sistem bi spoznali, da je izvor nespretnosti v nepravilno predelanih ali interpretiranih vnesenih informacijah vestibularnega (čutilo ravnotežja) ali pa proprioceptivnega (zaznavanje posameznih delov telesa) sistema.
Komunikacija med posameznikom in okolico se dogaja s pomočjo senzacij, ki jih doživljamo preko različnih senzornih sistemov. Trije najpomembnejši po mnenju dr. Jean Ayres, ki je tudi ustanoviteljica teorije o senzorni integraciji, so vestibularni (najdemo ga v notranjem ušesu, čutilo ravnotežja), proprioceprivni (zaznava posamezne dele telesa) in taktilni (receptorji na naši koži) senzorni sistem. Soodvisnost senzoričnega in motoričnega (gibalnega) procesa je neizogibna. Skozi gibanje razvijamo senzorične sposobnosti (zaznavanje preko čutil), pridobivamo zaznave o okolju in zaznavanju samega sebe. Ravno tako gibanje v prostoru ni mogoče brez zaznavanja samega sebe in svoje okolice. Odrasla oseba preko vida zaznava to, kar je več let spoznavala s pomočjo tudi drugih čutil. V otroških letih se preko tipa, sluha, gibanja, vida in povratnih proprioceptivnih informacij iz telesa zbira nabor informacij, ki omogoča kasnejše učinkovito gibanje v prostoru.
Čeprav se senzorno-motorične sposobnosti v veliki meri jemljejo kot samoumevne, je to proces, ki je odvisen že od prvih izkušenj, ki se zgodijo v času nosečnosti in pomagajo plodu pridobivati informacije o okolju, lastnih sposobnostih ter razmerju med njima. Te prve informacije imajo temeljno vlogo pri ostalih oblikah učenja v obdobju dojenčka. Kot je učenje s posnemanjem in statistično učenje. V veliki meri pa je razvoj senzorno-motoričnih sposobnosti odvisen od izkušenj, pridobljenih v predšolskem obdobju (0-6 let), zato so takrat lahko opažene tudi najizrazitejše težave.
Zavedanje trenutnih sprememb v telesu in okolju ter zavedanje lastnega telesa je naloga čutil, ki skrbijo za informiranost možganov. Vse informacije, ki jih preko čutil s stimulacijo sprejme telo iz notranjega in zunanjega dela telesa, morajo možgani analizirati in organizirati za uspešno delovanje v vsakdanjem življenju. To je nevrološki proces, ki temelji na odnosu možgani-vedenje. Problemi motorike, ki temeljijo na senzoriki, se pojavijo, ko je senzorni vnos proprioceptivnega in vestibularnega sistema napačno interpretiran ali predelan. Ko ima otrokov centralni živčni sistem težave z uporabo senzornih informacij, lahko razvije gibalne motnje, kar za otroka predstavlja slabše zmožnosti ali pa nezmožnosti pri izvajanju nekaterih dejanj, ki so potrebna, da otrok izvede neko dejavnost, ki jo želi, npr. športne igre, plezanje po lestvi. Otroke s to težavo običajno opišemo kot nerodne, s slabo telesno držo.
